JOGA JE UMETNOST PREOBRAZBE
Že
kot otrok sem čutila,da sem se rodila zato, da se gibam in da bi rada
druge učila se gibati, da premaknejo svoje telo in srce ter podrejo
zidove med svojimi izkušnjami in zmožnosti ter med svojimi sanjami in
resničnostjo. Odraščala sem ob gumitvistu, glasbi 80-ih in 90-ih
let med mačkami in kokoškami. Prijateljice sem učila "žensko in moško
špago", saj katera pa takrat ni hotela biti gibčna pri gumitvistu? Za telesne vaje pa me je najbolj navdušila moja mami, ki jih je, kljub napornim obveznostim doma in v službi, redno izvajala. Rada sem ji pomagala pri "trebušnjakih" tako, da sem njena stopala obtežila s svojimi koleni in rokami. Takrat je bil dostop do teh vaj zelo skromen, pomagala sem si s knjigo
od mame ("Telovadba za vsak dan") in različnimi revijami, največ iz Pila, takratnega Pionirskega lista. Vaje sem
si skrbno zapisovala, tudi o sproščanju in dihanju. In
tako kot morda vsak človek, sem se tudi jaz v obdobju odraščanja nenehno
spraševala, kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kaj je smisel
življenja, zakaj moramo umret in podobno. Bila sem radovedna in brskala po
knjigah, revijah, da bi našla odgovore na svoja vprašanja.
Še
pred vstopom v srednjo šolo, mi je prehitra rast povzročila kifozo v
prsnem delu hrbtenice in dobila sem steznik. Nič več gibanja,
morala sem ga nosit 23 ur na dan, skoraj pet let. Besedo JOGA sem
opazila nekega dne med čakanjem v knjigarni, ko sem opazila knjigo z
naslovnico lepe ženske v "nenavadni" drži (Lucy Lidell, Joga). Občutka,
ki se je rodil med opazovanjem te drže, ni mogoče opisati. Takoj po
snetju "mučilne naprave", ki ni prav nič pripomogla k zravnani drži, sem
se lotila knjige in praksa joge se je začela. Joga, kot sem jo takrat
začela sama in jo po svoje "razumela", me je vzpodbudila, da sem z nekim
uporom odvrgla preteklo masko in se zagnala k iskanju
tistega, česar sem se kot otrok pred steznikom nejasno spominjala kot
SVOBODE. Prvi napredek se je nekega dne pokazal doma za mizo pri kosilu
(skoraj vedno so me opominjali: drži se ravno), ko je
mama presenečena opazila, da me ni potrebno več opominjat. Vsakodnevna praksa joge pa me ni nagradila samo z dobrim fizičnim počutjem in kondicijo, ampak tudi z boljšo koncentracijo in umirjenostjo pri učenju, ki mi je omogočila, da sem z manj napora in truda ter večjo kreativnostjo hitro dojemala učne snovi in s tem dobre ocene.
V času študija na Turistici sem spoznala čudovito učiteljico Jano van den Heuvel, ki me je seznanila z ashtanga- vinyasa jogo, mi razširila obzorje in bistveno spremenila moje takratne poti. Leta 2005 sem pri Jani (Suryasakti joga šola)
opravila certifikat za učitelja joge in takrat začela s samostojnim
poučevanjem joge, najprej v Termah Čatež in na Obali, kjer sem poučevala
najrazličnejše ljudi in tako začela pridobivati prve izkušnje.
Veliko
je načinov za potovanje do sredine,točke mirovanja, točke svobode.
Mene je do tja pripeljala fizično intenzivna disciplina ashtanga-vinyasa
joge, ki sem jo vsakodnevno vadila skoraj deset let, še vedno si jo
privoščim tu in tam, po občutku. Ker prva ljubezen baje nikoli ne
zarjavi. Ker se v njej lahko predajam nečemu starodavnemu in
skrivnostnemu. Naučila me je občutiti moč bivanja, a prej sem morala
osvoboditi svoje telo. Kajti telo je izraz našega obstoja, v njem je
shranjeno in izraženo vse, kar se nam je zgodilo. Šele, ko smo lahko
prisotni v svojem telesu, šele takrat se lahko začne zdravljenje.
Še veliko je bilo učiteljev, ki so se globoko dotaknili mojega življenja z jogo. A najbolj pomembni učitelji so moji učenci, ki ji lahko vodim le tako, da jim sledim, saj so me vedno pripeljali natanko tja, kamor sem morala priti.
Ker sem naglušna, trenutno spoznavam še svet gluhih in njihov jezik, ki je enostaven, drugačen, zanimiv in zelo privlačen.
FOTO: Slavko Vozelj |
"Toda ta senca ti je služila!
Kar te boli, te blagoslovi.
Mrak, tema je tvoja sveča.
Tvoje meje so tvoje iskanje.
Imeti moraš oboje: senco in vir svetlobe.
Poslušaj in položi glavo pod drevo strahospoštovanja."
(Rumi)
Še veliko je bilo učiteljev, ki so se globoko dotaknili mojega življenja z jogo. A najbolj pomembni učitelji so moji učenci, ki ji lahko vodim le tako, da jim sledim, saj so me vedno pripeljali natanko tja, kamor sem morala priti.
Ker sem naglušna, trenutno spoznavam še svet gluhih in njihov jezik, ki je enostaven, drugačen, zanimiv in zelo privlačen.
Ni lepšega kot priti do spoznanja, da je vsa moč skrita v
nas samih, pri tem je včasih potrebno malo vzpodbude, discipline, vztrajnosti
in radovednosti, da se naučimo česa novega. In predvsem potreba po
upočasnitvi svojega življenjskega potovanja, da si lahko ogledamo
posamezne korake na poti do zavedanja in opaziti njihovo medsebojno
povezanost. Le tako bomo dobili moč, da stopimo korak naprej proti modrosti in skrivnosti, ki se razkrivata v naših notranjih svetovih. Le tako lahko pridemo do samospoznanja, kdo sem, od kod prihajam, kaj je smisel življenja.